|
Severni, tudi beli
ali polarni medved (znanstveno latinsko ime Ursus maritimus)
je velik sesalec iz rodu zveri (Carnivora), družina medvedov
(Ursidae). Gre za obpolarno vrsto, ki jo najdemo v in ob
Arktičnem oceanu in je največja zver na svetu. Odrasli samci
tehtajo od 400 do 600 kg in občasno presežejo 800 kg. Samice
so pol manjše od samcev in običajno tehtajo med 200 in 300
kg. Odrasli samci merijo 2.4 do 2.6 m; samice od 1.9 do 2.1
metra. Mladiči ob rojstvu tehtajo med 600 in 700 g. Svetovna
populacija po ocenah obsega od 16.000 do 35.000 osebkov, od
tega kar 60 odstotkov v Kanadi.
Severnega medveda
zlahka prepoznamo po belo obarvanem kožuhu. V nasprotju z
drugimi arktičnimi sesalci ga poleti nikoli ne zamenja za
kožuh temnejše barve. Dlaka dejansko ni obarvana belo,
temveč je nepigmentirana in votla, tako kot beli lasje pri
ljudeh. Splošno razširjena urbana legenda, ki pa ne drži,
je, da imajo njihove dlake lastnosti optičnih vlaken.
Severni medvedi so
dobro zavarovani pred mrazom, a se pregrejejo pri
temperaturah nad 10°C. Njihova izolacija je tako učinkovita,
da skoraj ne oddajajo toplotnega sevanja. Zaznavno toploto
oddajajo le njihova stopala.
Ti medvedi so
najbolj mesojedi v svoji družini in se hranijo predvsem s
tjulnji. Severni medvedi so odlični plavalci in jih pogosto
lahko srečamo v odprtih vodah kilometre od obale. To je
morda znak, da so se zaradi lova na plen začeli fiziognomsko
prilagajati na vodno okolje. Zaradi svoje izjemne hitrosti,
več kot zlahka prehitijo človeka, so tudi zelo učinkoviti
plenilci na kopnem. Poleg tjulnov lovijo tudi kite beluga,
mrože in glodalce. Kot popolni mesojedec, ki se je razvil
pred zvermi, ki se prehranjujejo z ribami, severni medved
zaužije velike količine vitamina A, ki se uskladišči v
njegovih jetrih. Dokazane so zastrupitve zaradi njihovega
uživanja.
Severni medvedi naj
bi bili ogroženi ne le zaradi lova, temveč tudi zaradi
izgube habitata, ki jo povzroča globalno segrevanje. Na
primer v Hudsonovem zalivu v severni Kanadi je pozimi z
ledom pokrita površina čedalje manjša, kar medvedom
preprečuje dostop do tjulnjov. Tesno povezanost med stopnjo
njihovega preživetja in globalnimi temperaturami so dokazali
s populacijskim dvigom v kohorti medvedov, ki so se rodili
med prehodno ohladitvijo po izbruhu gore Pinatubo leta 1991.
Vendar pa se je izkazalo, da je populacija severnih medvedov
med letoma 1995 in 2005 narasla za neverjetnih 15 do 25
odstotkov. Po mnenju nekaterih to pomeni, da do zmanjšanja
števila severnih medvedov ni prišlo zaradi spremembe
podnebja, temveč le zaradi lova. [1]
Zanimiva lstnost
kožuha je, da se zdi na fotografijah z ultravijolično
svetlobo rjav. Mnogi so menili, da je temu tako, ker naj bi
dlake usmerile svetlobo na črno kožo medveda, kar mu
omogoča, da med hladnimi zimami brez sonca ohranijo svojo
normalno temperaturo. Vendar so meritve pokazale, da dlake
vijolične in ultravijolične žarke močno vpijajo. Zato se
kožuh medveda pogosto zdi tudi rumen. Dokumentirali pa so
tudi drugače obarvane medvede. V februarju 2004 sta postala
dva severna medveda v Singapurskem živalskem vrtu zelena, do
česar naj bi prišlo zaradi rasti alg v njnemu kožuhu. Po
besedah predstavnika živalskega vrta je do tega prišlo
zaradi vročega in vlažnega singapurskega podnebja. Medveda
so očistili z raztopino vodikovega peroksida. Podobne alge
so zrasle v kožuhu treh polarnih medvedov v živalskem vrtu
San Diego poleti 1979. Odstranili so jih s raztopino soli.
Severni medvedi
slovijo po svojih zabavnih in fotogenih vragolijah. Pogosto
se na primer drsajo po trebuhu, tepejo drug z drugim in
potiskajo drug drugega pod vodo. Samica si brlog običajno
uredi na pobočju, tako da se njeni mladiči lahko po
zadnjicah drsajo v dolino. To je bilo pogosto prikazano tudi
v stripih in v devetdestih letih na primer tudi v oglasni
kampanji Coca-Cole.
|
 |
